Med žvečenjem qata v Waheedovi trgovinici s starinami

Tale kasetofon lahko po letih verjetno konkurira z marsikatero starino v trgovinici, ampak še kar dobro služi, zato Waheed na njem pridno vrti kakšne boy-bande, Britney, pa tudi kakšno jemensko klasiko je kdaj slišat

Waheed ocenjuje vrednost ogrlice, ki mu jo hoče prodat neka gospa v črnem. Poleg njega sedi njegov 15-letni bratec Mohammed, s katerim včasih vadiva angleščino, on pa me pridno popravlja, ko ga kdaj pa kdaj v arabščini nagovorim v ženskem spolu …

Ulica pred trgovino, malo po tem, ko smo imeli manjšo ploho

Ena mojih najljubših stvari v Sani je vožnja z lokalnimi kombiji/busi, ki jim pravijo dababi. Kot sem že nekoč omenila, gre za javna prevozna sredstva, ki počakajo, da se napolnijo, nato pa odpeljejo – načeloma po ustaljenih trasah. Načeloma. Vstopiš in izstopiš lahko kjerkoli, cena pa je tam okoli 30-60 rialov (približno 10-20 naših centov).

Vozniki dababov veljajo za najbolj divje, kar v Jemnu ni kar tako, pa moram reči, da se kar strinjam z vsesplošnim mnenjem. Nihče drug se ne zna tako uspešno vrivat kot ti norci. Vseeno pa so vožnje z dababom vedno zanimive, saj lahko opazuješ ne le dogajanje na cesti, ampak tudi svoje raznolike sopotnike. Nekateri se obnašajo, kot da je cel kombi ena velika družina, skupaj na izletu, zato se pogovarjajo z ljudmi, kot da jih poznajo že vse življenje. Včasih naletim na koga, ki bi se rad pogovarjal z mano v angleščini, ali pa na profesorja arabščine, ki me sprašuje, kako bi prevedla ta ali oni angleški stavek v arabščino, kot se mi je primerilo zadnjič. Spet drugi te samo skrivaj opazujejo ali pa te preprosto ignorirajo.

Zanimivo je opazovati tudi, kako v teh kombijih delujejo odnosi med moškimi in ženskami. V notranjosti sta dve klopi, ki si gledata nasproti. Če vstopi ženska, ji načeloma pripada sedež na klopi, ki gleda naprej. Takrat se vsi moški presedejo na nasprotno klop. Bog ne daj, da bi moški sedel poleg ženske, v takšnem primeru raje izstopi in počaka na naslednji dabab. Tudi, če želita na primer vstopiti dve ženski, pa je prostora le še za enega človeka, bo pač kdo od pripadnikov močnejšega spola zapustil vozilo. Tole segregacijsko pravilo pri meni včasih velja, včasih ne, odvisno od človeka … Evropejke smo pač srednji spol.

Pravila so pravila, ampak včasih pride zavoljo teh nenapisanih pravil do precej bedastih situacij, vsaj po mojem mnenju. Tako se je na primer danes primerilo, da smo na eni klopci sedele jaz, Jemenka z dojenčkom in obilna Etiopka s približno triletnim sinom, dokaj neudobno, na nasprotni stani pa se je razkomotil nek suhljat dečko. Še bolj butasto je bilo, ko sta še ta fant, pa tudi potnik, ki se je peljal poleg voznika, zapustila kombi, in smo ostale same, še naprej zgužvane na ozki klopci, čeprav je bilo v dababu ogromno prostora.

Jemenka je malo zatem prosila voznika, če bi jo zapeljal kar do njene hiše, ki je bila nekoliko s poti, tako da smo naredili manjši ovinek. Očitno je bila ženska med bolj sodobnimi, nekatere namreč sploh ne spregovorijo in ko hočejo ven, le potrkajo po stropu, kar je znak za voznika, naj ustavi.

Čez par minut smo se znova ustavili, da je voznik pokramljal z nekim prijateljem (najverjetneje živi tam v bližini, lahko pa tudi, da je človeka prvič videl – v Jemnu nikoli ne veš), nato pa smo pobrali novega potnika, ampak preden je vstopil, ga je voznik še poprosil, naj mu skoči v bližnjo trgovino po nov vžigalnik.

Naslednji potnik, ki se nam je pridružil, je bil bolj ogromen, tako da je malo uravnotežil razmerje med obema klopcama. Za nameček je prinesel s sabo še veliko črno vrečo, v ustih pa je imel miswak, olesenelo rastlino, s katero si nekateri Arabci še od Mohamedovih časov čistijo zobe. Vsake toliko časa je imel kaj za pripomnit čez vožnjo ostalih udeležencev prometa - kar sam pri sebi.

Ko smo že skoraj prispeli na cilj – kakih 200 metrov nas je še ločilo od postaje na trgu Tahrir, kamor sem bila namenjena – se je vkrcal še en gospod. Zakaj, mi ni jasno, saj je bila cesta popolnoma zabasana in bi teh 200 metrov najverjetneje prej prehodil peš, sploh ker se je voznik odločil, da nas bo vrgel ven že malo prej in zavil nekam drugam.

Dababi so res stvar zase, na njih ni nikoli dolgčas. Pravzaprav bi jih priporočila tudi pri nas … norih voznikov nam gotovo ne manjka …

Slika postaje z dababi v bližini trga Tahrir

Kot obljubljeno, objavljam še recept za »kejk«, ki smo ga pripravile pri moji profesorici arabščine. Pravzaprav gre za neke vrste kolač, biskvit, ampak po jemensko se temu reče kar »kejk«, iz angleškega »cake« predvidevam.

Sestavine (po vrstnem redu, kot jih dodajaš):

1. 2 jajci

2. Kozarček/kavna skodelica sladkorja

3. Majhna žlička vanilijinega sladkorja

4. Kozarček/kavna skodelica olja

5. 1 in pol skodelice mleka

6. Žlica pecilnega praška in hkrati

7. Moka – po občutku, dokler masa ne postane dovolj gosta (ampak približno 2 skodelici)

Vse te sestavine zmešaš skupaj v veliki posodi – seveda že od jajc naprej mešaš in mešaš in ostale sestavine postopoma dodajaš – na koncu pa preliješ v nizek pekač, ki si ga prej namastil in posul z malo moke. Ko je masa v pekaču, ga daš v ogreto pečico (stopinj mi ni vedla povedat, sklepam da okoli 180-200?) in pečeš, dokler ni pečeno – približno 20 minut. Je pa Hudda poudarila, da ne smeš odpirat pečice vsaj 10 minut po tem, ko si dal pekač vanjo, ker se lahko drugače vse skupaj sfiži!

To je torej recept za tale biskvit. Potem se da seveda še dodajat stvari – npr. čokoladni preliv ali kaj podobnega, po želji, ampak tega se nismo lotile.

To je to, zdaj pa kar pridno vadit, ker pričakujem kakšno povabilo na kejk, ko se vrnem :)

Dober tek!

Pred kakim mesecem sem bila skupaj s še dvema kitajskima sošolkama povabljena k svoji profesorici arabščine, Huddi, na kosilo. Takrat sem Huddo tudi prvič videla brez rute na glavi – običajno je namreč pokrita od glave do peta, razen oči, le obraz si odkrije, ko sva sami v učilnici in so vrata skrbno zaprta (občudujem pa njene reflekse, ko si lahko v milijoninki sekunde potegne niqab* nazaj čez obraz, vsakič ko nekdo potrka na vrata).

Dobile smo se pred inštitutom za arabščino v stari Sani, nato pa se s taksijem odpeljale do Huddine hiše, kjer seveda živi še pri starših, ker ni poročena. Na poti tja sem se počutila malo čudno, ker sem bila edina brez abaye** in z odkritim obrazom – tudi Kitajki sta namreč kar prevzeli arabski stil oblačenja. Ko sem ju kasneje vprašala, kako to, sta rekli, da ne želita izstopati. Tudi Huddi se je zdelo čudno, saj nista muslimanki, tako da bi lahko imeli vsaj obraz odkrit, kot ga imajo tudi nekatere Jemenke. Pojasnili sta, da zaradi sonca …

Ko smo prispele k Huddi domov, so se ženske najprej znebile črnih prekrival, in ugotovila sem, da sem si Huddo čisto drugače predstavljala. Že prej sva se dobro razumeli, zdaj pa mi je nekako postala še bolj simpatična, ker je naenkrat postala tudi bolj dostopna.

Posedle smo se v nekakšno sprejemno sobo, namenjeno gostom, preden vstopiš v bivalne prostore, v katerih so lahko ženske tudi v času moških obiskov vedno odkrite. Spoznale smo še preostale ženske predstavnice Huddine družine – mamo, en kup sester, ki so vse izobražene ali se nameravajo posvetiti študiju v prihodnosti, in pa dve mladi ženi Huddinih bratov, ki sta gospodinji. V Jemnu je navada, da se žena preseli k moževi družini, ko se poročita, in le redke po poroki hodijo v službo, tudi če so prej kaj študirale.

Takoj sem opazila razliko v videzu in obnašanju Hudde in njenih sester na eni ter teh dveh mladih nevest na drugi strani. »Primoženkama« se je videlo, da dajeta velik poudarek svojemu videzu – bili sta skrbno naličeni, porisani s kano, imeli sta urejeni pričeski in podobno – medtem ko so Hudda in njene sestre delovale precej bolj sproščeno (in so tudi vidno manj opravljale).

Čez nekaj časa smo se preselile v bivalni prostor, kjer so nam še preostale ženske postregle s kosilom – jedle smo seveda kar na tleh, v jemenskem slogu. Bilo je res ogromno jedi in za sladico še moja najljubša jemenska jed bint as-sahn – v prevodu bi se tej jedi reklo »dekle krožnika«. Zanimivo pri jemenski hrani je, da v restavracijah le redko dobiš vse te tradicionalne jedi, ki jih običajno vidiš v hišah ljudi, kar je škoda, ker so res odlične, in ker se človek počasi že naveliča riža in piščanca, kar je ena redkih jedi, ki jo pa dobiš v restavracijah.

Po obilnem kosilu (moški člani družine so medtem jedli ločeno, v tisti sprejemnici, od koder smo se preselile, nato pa odšli kdovekam ven – tu ni navade, da bi moški čez dan ostajali doma z družino, ampak se raje družijo z drugimi moškimi, ženske pa nimajo nič proti, saj pravijo, da imajo tako mir pred njimi), so nam postregli še s čajem, sadjem, še enim čajem, čajem z mlekom, … nato pa se je Hudda ponudila, da nas nauči, kako se pripravi jemenski »kejk« - nekakšen biskvit. Videti je bilo precej preprosto, je pa res, da sama še nisem poskusila ponoviti – recept objavim naslednjič, če bi se rad kdo preizkusil.

Ko smo naredile kejk, so nam postregli že z nevemkaterim čajem, nekim drugim biskvitom, ki so ga že prej spekle, potem pa je prišel že čas, da poizkusimo še naš biskvit … skratka, na koncu sem se tako najedla, da sem imela še za cel naslednji teden zaloge.

Če vas zanima recept za »kejk«, pa kar k naslednjem zapisu. Je res preprosto :) 

Aja, pa še pojasnila zgornjih izrazov z zvezdicami:

*črn kos blaga v več plasteh, za delno ali popolno zakritje obraza

**črna halja, ki jo Jemenke nosijo čez običajna oblačila

O tej temi sem govorila že zadnjič (glej Arabski zli duhovi), čeprav zli duhovi ali džiniji po domače niso ravno stvar vraževerja, temveč čisto resnični, če vprašate ljudi – sama ne morem ne potrditi ne zanikati te trditve, saj nisem še nobenega srečala – tukaj naredim pavzo, da trikrat potrkam po lesu. 

No, pa naj omenim še par takšnih stvari, v katere verjamejo tu doli na Arabskem polotoku, da boste vedeli, kaj vas čaka v naslednjih primerih, če kdaj obiščete te konce:

1. če boste ob sončnem zahodu povozili (ali kako drugače pokončali) zajca, vam bo to prineslo nesrečo

2. če boste zagledali lisico, se vam bo sreča nasmehnila

3. črnim mačkam tudi tukaj nikar ne pustite, da bi vam prekrižale pot

4. če vas bo zasrbela desna roka, boste srečali dragega prijatelja

5. če bo vašo glavo obletavala čebela, ne skrbite, jemenske čebele niso nevemkako napadalne (dajejo pa odličen med, ki je zelo priljubljen in znan po arabskem svetu, pa tudi zelo drag), temveč se veselite, saj boste dobili obiske

6. če boste imeli čuden občutek, da vas nekdo gleda, da vam kaj zavida ali kaj podobnega, je prav mogoče, da si vas je vzel na piko kdo, ki ima moč zlega očesa, ki namerava nad vas poslati urok … v tem primeru si hitro zrecitirajte eno od  sur iz Korana, ki vas bo zaščitila pred tovrstnimi zlonamerneži. Kako pa boste prepoznali urok, če bo že padel nad vas? Vprašajte se – je kdo rekel kaj lepega o meni, kakšni moji stvari, … pa pri tem ni dodal izraza mashallah, s čimer bi poudaril, da ni zavisten, saj ste to reč dobili od boga? No, v takem primeru je prav mogoče, da ste postali žrtev zlega očesa, ki ga imajo zavistni ljudje …

Če vas pot kdaj zanese sem, torej pazite, da ne naletite na kakšnega zlega duha, človeka z zlobnim očesom ali ničhudegaslutečega zajca … po drugi strani pa se le veselite srečanj z lisicami in čebelami (da letečih žensk sploh ne omenjam).

Oprostite, zdaj grem pa vprašat, če obstajajo tudi leteči moški …

Tile sliki sta nastali, ko sva šla zadnjič s sošolcem Johnom za kosilo na kebab (čevapčiče po domače). Po kosilu sva se še malo sprehodila po souku, v iskanju sladoleda, in naletela na eno redkih odprtih trgovinic - bil je namreč petek, ko se vse kasneje odpre. Malo sva pokramljala s prodajalci, debatirali smo o prednostih in slabostih qata, oni so vadili angleščino, midva arabščino, pridružil pa se nam je še fantek (na prvi sliki), ki je Johnu kasneje prodal gajbico jagod.

Na drugi sliki je prodajalec, ki se je pošalil, da mu pravijo Aleksander Veliki. Nikakor se ni želel slikat, je pa povedal, da je čisto odvisen od pijače, ki jo drži v roki, saj da jih spije tudi po 10 na dan, čeprav je od tega že pri svojih letih revmo baje fasal! Rekel je tudi, da je črna ovca v svoji družini, ker ne mara žvečit qata, in nama zaupal svoj načrt, kako bi se znebil te rastline v državi, če bi bil sam predsednik. Če vas zanima, če in kako mu bo to uspelo, bo pa treba počakat na katere od naslednjih volitev … Takrat bo verjetno tudi kakšna njegova bolj razpoznavna slika na voljo

V Jemnu, kot tudi drugod po arabskem svetu, ljudje verjamejo v zle duhove ali džinije, kot jim pravijo. Tile džiniji naj bi živeli predvsem na zapuščenih krajih, v gorah, v morju, v umazanih prostorih, tam, kjer je čim manj civilizacije. Vsake toliko se kdo sreča s katerim od teh bitij, in obstaja mnogo zgodbic o njihovih dogodivščinah.

Jutri moram na uri arabščine govoriti o vraževerju, zato sem danes načela to temo z jemenskim prijateljem. Seveda v primeru džinijev ne gre za vraževerje, ampak za čisto resnico, kot mi je zatrdil, ampak vseeno sem želela izvedeti več o tem, tako da mi je povedal o dogodku, ki se je pripetil njegovemu očetu, ki ga bom zdaj delila z vami.

Moj sogovornik prihaja iz manjše jemenske vasice, in zgodba se je odvila, ko se je njegov oče nekega večera vračal z obiska iz sosednje vasi. Takrat na vasi še niso imeli avtomobilov, tudi ceste so bile bolj provizorične, zato je potoval z oslom. Mož je tako hodil  po poti, ko se mu je prikazala ženska, oblečena popolnoma v belo. Čudno na njej je bilo to, da je imela obraz njegove matere. Ko je spregovorila, ga je povprašala, kod se obira, češ da jo je skrbelo zanj. On pa je precej sprevidel, da gre za džinija v ženski podobi, zato ji je odvrnil, naj ga pusti pri miru. Ko je želel nadaljevati pot, ga osel ni ubogal; tudi sam je namreč videl to žensko in se je ustrašil, zato ga je moral možakar na silo odvleči naprej.

Ko je še nekaj časa hodil, je prispel do vodnega rezervoarja, kjer je želel zajeti nekaj vode za domov. Bilo je že temno, in ko je z roko segel v vodo, je zadel ob žensko roko. Vedel je, da gre za isto žensko, kot jo je srečal že prej na poti. Ni se je ustrašil, temveč jo je zagrabil za roko in jo potegnil iz vode, nato pa vzel svojo vrv iz kozje dlake, ki naj bi po ljudskem prepričanju odganjala zle duhove, ter ji zvezal roke. Prisilil jo je k obljubi, da bo odslej pustila njega in vso njegovo družino pri miru, in šele ko mu je dala svojo besedo, jo je izpustil. Takoj ko je bila spet na prostosti, je zbežala z neverjetno hitrostjo, pri tem pa glasno tulila.

Mož se je torej srečno vrnil z obiska ter svojo zgodbo delil s sinom, on z mano, jaz pa zdaj z vami. Vse kar lahko še dodam, je, da pazite, ko boste pohajkovali po neobljudenih krajih arabskega sveta, kajti ta zgodba ni edina, ki jo poznam …

No, so pa tudi dobri duhovi. Ena zgodba pravi o ženski, muslimanki, ki se je zaljubila in poročila s svojim izbrancem. Nekega dne sta se odločila, da pojdeta na romanje v Meko, vendar jima ni bilo treba kupiti letalske karte, saj je žena svojega moža kar oprtala na svoj hrbet in sta poletela … ženska je bila torej dobri duh. Tudi ta zgodba naj bi bila povsem resnična, mi zagotavljajo.

Toliko za danes, mogoče vam kdaj drugič povem še kakšno prigodo …

Ja, tokle se mi je zaenkrat nabralo besed za naučit se … ti Arabci so čisto zmešani - pa še zdaj jih ne razumem kaj dosti!

Eno od oken v moji sobi, ki se nahaja v stari hiši stare Sane. Imenuje se qamarija - iz arabske besede za luno, qamr - ker ima obliko polmeseca. Na sredi okna - tiste tri pokončne črte in trebušček na levi - piše Allah (الله)

Moja nova “kafetnica” iz dežele kave, darilo od bivšega jemenskega ministra za turizem (če je res) :)